Večina bolnikov po preboleli možganski kapi potrebuje takojšnjo rehabilitacijo. Za najboljše izide zdravljenja je treba rehabilitacijo začeti že v prvih dneh po kapi [1].
Znano je, da možgani odgovorijo na poškodbo z znatno funkcionalno plastičnostjo. K okrevanju pripomore prilagajanje preživelih živčnih celic in njihovo prevzemanje podobnih funkcij, kakršne so imele zaradi možganske kapi izgubljene živčne celice. Stke se novo omrežje živčnih celic, podobno prvotnemu. Reorganizacija živčevja je odvisna od možganske aktivnosti. Gre za proces ponovnega učenja. Številne študije potrjujejo, da je funkcionalno okrevanje večje, če so osebe prisiljene uporabljati okvarjene ude, če bolniki v terapevtskih programih vadijo intenzivno z veliko ponovitvami in če se zahtevnost nalog postopoma zvišuje. Poudarek je na intenzivnem ponavljanju določenih aktivnosti.
Pri rehabilitaciji bolnikov neposredno po možganski kapi sodelujejo nevrolog, medicinske sestre, fizioterapevti, delovni terapevti, logopedi, respiratorni fizioterapevti, psihologi in socialni delavci. Pri kasnejši kompleksni rehabilitaciji pa sodeluje tudi zdravnik – nevrofiziater, ki je specializiran za obravnavo bolnikov po možganski kapi.
Ljudje po možganski kapi kljub določenim omejitvam lahko živijo polno življenje. Mnogi bolniki pripovedujejo, kako so spremenili pogled na življenje in poglobili odnose s svojimi najbližjimi.
– Fizioterapevt oceni stopnjo gibalne funkcionalne onesposobljenosti in ali bo bolnik kasneje potreboval tehnične pripomočke, kot so ortopedske naprave za podporo ter preprečevanje ali korekcijo okvare, palice, bergle, hodulje, invalidski voziček in drugo. Okrevanje po možganski kapi je v veliki meri odvisno od obsežnosti nevrološke okvare ob nastopu možganske kapi. Zavedanje o tem, kakšne posledice je možganska kap pustila pri bolniku in na področjih njegovega življenja, običajno nastopi šele sčasoma, pogosto več mesecev po odpustu iz bolnišnice. Ker na posameznikovo funkcioniranje vplivajo tudi njegove osebnostne značilnosti, življenjski slog pred boleznijo in dejavniki okolja, v katerem živi, si vsak bolnik izoblikuje svojo pot okrevanja. Ocenjujejo, da se po možganski kapi na delo vrne povprečno 44 odstotkov bolnikov, v večji meri tisti, ki opravljajo pisarniško delo, tisti z višjimi prihodki in višjo izobrazbo [2].
– Respiratorni fizioterapevt ima najpomembnejšo vlogo v akutni fazi možganske kapi, še zlasti kadar je bolnik negiben in ogrožen zaradi dihalnih okužb.
– Logoped – govorni terapevt oceni in zdravi motnje požiranja ter motnje govora. Bistvena njegova vloga je, da v akutnem obdobju kapi oceni bolnikovo sposobnost požiranja in poda ustrezna navodila glede hranjenja, saj lahko s tem prepreči aspiracijske pljučnice in pomembno zmanjša smrtnost. Seveda ima pomembno vlogo pri vnovični vzpostavitvi govora, pisanja, računanja in branja. Govor je več kot le najpomembnejši način medsebojne komunikacije. Na eni strani je osnova našemu razmišljanju v obliki notranjega govora, na drugi strani pa osnova umetnosti, npr. poezije.
Velikokrat so prvi meseci govorne terapije tako naporni, da bolnik šele kasneje zmore sodelovati in lahko pričakujemo večje spremembe govora, branja in pisanja. Ostaja upanje za sporazumevanje, če upoštevamo nekaj preprostih nasvetov. Nikoli ne govorimo namesto človeka, ki težko govori. Počakajmo raje malo več časa, kakor smo navajeni, in ohranimo pri tem pravo mero potrpežljivosti. Načelo »manj je včasih več« pri delu z bolniki, ki so zaradi možganske kapi utrpeli afazijo, gotovo velja. Če govorna komunikacija ni mogoča, se uvedejo metode za nadomestno komunikacijo [3].
– Delovni terapevt je pomemben del rehabilitacijskega tima, saj z uporabo pripravljalnih in namenskih dejavnosti ohranja ali znova vzpostavlja spretnosti ter posledično vpliva na stopnjo samostojnosti. Oceni zmožnosti za opravljanje vsakodnevnih opravil. Glede na oceno bolnikovih sposobnosti se bolnika vključi v program izvajanja vsakodnevnih dejavnosti, ki vsebujejo vadbo pravilnih položajev v postelji in pri sedenju, vstajanja, presedanja, učenje oblačenja, slačenja in osebne higiene, opravljanja toalete, učenje vožnje z invalidskim vozičkom in gospodinjske dejavnosti. Poseben poudarek je na funkcionalni uporabi prizadete roke, na kateri delovni terapevt poskuša izboljšati motorične in zaznavne sposobnosti. Če je treba, delovni terapevt predlaga negovalno posteljo in najprimernejši voziček, pripomočke za premeščanje (npr. sobno dvigalo), pripomočke za opravljanje osebne higiene (npr. nastavek za straniščno školjko, sedež za tuš kabino itd.), pripomočke za opravljanje vsakodnevnih dejavnosti (pripomoček za obuvanje nogavic, žlica za obuvanje s podaljšanim ročajem, držala, nameščena na različnih mestih) in pripomočke za gospodinjske dejavnosti (npr. nedrseča podloga za posodo, pripomočki za enoročno odpiranje embalaž). Delovni terapevt bolniku in svojcem svetuje glede opreme in prilagoditev v domačem okolju.
– Klinični psiholog na podlagi nevropsihološke in klinične psihološke ocene v rehabilitacijskih programih lahko učinkovito spremlja proces okrevanja in napredka posameznika po preboleli možganski kapi ter objektivno spremlja in spreminja terapevtsko obravnavo [4]. Kognitivne, natančneje nevropsihološke posledice bolezni se v akutnem obdobju po možganski kapi pojavljajo pri več kot 90 % bolnikov, vsaj 30 % jih v naslednjem letu razvije demenco vaskularnega tipa. Do 60 % bolnikov občuti bolj ali manj izrazite kognitivne motnje, kot so težave v kratkoročnem pomnjenju, načrtovanju in izvrševanju aktivnosti, vidno-prostorske motnje in govorno-jezikovne motnje ter pridružene vedenjske motnje še dolgo po preboleli kapi. Klinična slika prizadetih mentalnih sistemov je odvisna od lokalizacije, obsežnosti možganske kapi, medtem ko glede nevropsihološke prizadetosti ni razlik med mlajšimi in starejšimi bolniki. Nevropsihološka rehabilitacija je sistematizirana in znanstveno podprta ter holistična aplikacija psiholoških postopkov, s katerimi izboljšujemo kognitivne deficite in spremembe v čustvovanju in vedenju, ki so posledica možganske kapi [5]. Prvi korak psihološke obravnave je vzpostaviti kvaliteten stik s pacientom in z njegovimi svojci ali skrbniki. Obseg in narava klinično-psihološke pomoči se spreminjata glede na bolnikove trenutne zmožnosti in aktualne stiske. Klinično-psihološka obravnava ima pogosto vlogo »mostu«, kjer pomaga bolniku premagati težave na prehodu iz bolnišnice v domače okolje [4].
– Socialni delavec skrbi za urejanje prehoda v domače in širše okolje. Bolniku in njegovim svojcem razloži pravice in obveznosti, ki izhajajo iz zakonov in predpisov zdravstvenega varstva, zdravstvenega zavarovanja, socialnega varstva in socialnega skrbstva. Vrniti se v staro okolje z omejenimi možnostmi in se popolnoma ločiti od starega življenja je nekaj, česar si večina od nas ne more niti predstavljati. Najbolj zahtevno pa je, ko prizadeti okreva sam. Kadar svojcev ni, je pacient sam in takrat je še večja vloga socialnega delavca, da ga podkrepi in se zares poveže z vsemi zunanjimi inštitucijami, da človek sploh lahko pride nazaj v svoje okolje ali v kakšno drugo. Socialni delavec pomaga pri urejanju namestitve bolnika po odpustu iz bolnišnice ali rehabilitacijske ustanove in pri iskanju ustrezne pomoči v domačem okolju.
V nasprotju s preteklimi prepričanji danes vemo, da so možgani možni samoobnavljanja, četudi je to proces, ki poteka počasi. Napredek je sicer najopaznejši v prvih tednih, vendar je dokazano, da se stanje popravlja vsaj še leto dni.
Kako dodatno skrbeti za svoje zdravje po možganski kapi?
Telesna aktivnost
Po vrnitvi iz bolnišnice ali zdravilišča se stanje običajno nekoliko izboljša, vendar se nikakor ne sme prenehati vaditi! Z vajami ohranjamo pasivno gibljivost v sklepih, okrepimo določene mišične skupine in zmanjšamo mišično napetost.
Znano je, da možgani odgovorijo na poškodbo z znatno funkcionalno plastičnostjo. K okrevanju pripomore prilagajanje preživelih živčnih celic in njihovo prevzemanje podobnih funkcionalnih vlog, kakršne so imele po kapi izgubljene živčne celice. Stke se novo omrežje živčnih celic, podobno prvotnemu. Reorganizacija živčevja je odvisna od možganske aktivnosti. Gre za proces ponovnega učenja. Možgani so se sposobni prilagoditi z nevroplastičnostjo, predvsem z reorganizacijo zemljevidov možganske skorje, kar lahko pripomore k okrevanju. Spremembe v organizaciji možganske skorje vključujejo povečano število dendritov in sinaps ter njihove gostote, sintezo nevrotrofičnih dejavnikov, ki lahko vodijo bodisi v odmaskiranje obstoječih živčnih povezav bodisi v vzpostavitev novih omrežij nevronov [6].
Številne študije potrjujejo, da je funkcionalno okrevanje večje, če so osebe prisiljene uporabljati okvarjene ude, če bolniki v terapevtskih programih vadijo intenzivno in ponovljivo, z veliko ponovitvami, in če se zahtevnost nalog postopoma zvišuje. Poudarek je na intenzivnem ponavljanju določenih aktivnosti. Z redno telesno aktivnostjo bolniki po možganski kapi pridobivajo na telesni zmogljivosti, izboljšajo dejavnike tveganja, in s tem zmanjšujejo pogostnost ponovne možganske kapi. Vsak, ki prične telesno aktivnost, mora vedeti, kako pogosto, koliko časa in kako intenzivno lahko vadi. Priporočamo vadbo tri- do petkrat tedensko po pol ure. Pri določanju intenzivnosti telesne vadbe se je treba znati opazovati. Aktivnost naj bo takšna, da je bolniku toplo, da se malo zadiha, tako da lahko pove en stavek med vadbo brez tega, da bi moral zajeti sapo [7].
Avtorja
prim. prof. dr. Bojana Žvan, dr. med., višja svetnica, specialistka nevrologinja
dr. Marjan Zaletel, dr. med., specialist nevrolog
VIRI
- Goljar N. Reintegracija bolnikov po možganski kapi v družbi in na delovnem mestu. eSiNAPSA. 2014 [cited 2019 Oct 23]. Available from: https://www. sinapsa.org/eSinapsa/clanki/102/Reintegracija%20bolnikov%20po%20mo%C5%BEganski %20kapi%20 v%20dru%C5%BEbi%20in%20na%20delovnem%20 mestu.
- Bizovičar N, Goljar N. Rehabilitacijska obravnava bolnikov po možganski kapi. Za srce. 2019: 10–12
- Žemva N. Zgodbe o govoru in sporazumevanju po možganski kapi. [cited 2019 Oct 23]. Available from: https://www.zdruzenjecvb.com/clanki/pdf/14-Zgodbe-o-govoru-in-sporazumevanju.pdf.
- Starovasnik Žagavec B. Klinično psihološka obravnava pacientov po možganski kapi in podpora pri vračanju na delovno mesto. eSiNAPSA. 2014 [cited 2019 Oct 23]. Available from: http://www.sinapsa.org/eSinapsa/stevilke/2014-7/101Klini%C4%8 Dno+psiholo%C5%A1ka+obravnava+pacientov+po+mo%C5%BEganski+kapi+in+podpora+pri+vra%C4%8Danju+na+delovno+mesto.
- Sever A. Kognitivne in čustvene spremembe po možganski kapi in njihova rehabilitacija. eSiNAPSA. 2014 [cited 2019 Oct 23]. Available from: http://www.sinapsa.org/eSinapsa/stevilke/2014-7/106/ Kognitivne%20in%20%C4%8Dustvene%20spremembe%20po%20mo%C5%BEganski%20kapi%20in%20 njihova%20rehabilitacija.
- Zaletel M. Nevroplastičnost po možganski kapi. eSiNAPSA. 2014 [cited 2019 Oct 26]. Available from: https://www.sinapsa.org/eSinapsa/clanki/100/Nevroplastičnost%20po %20možganski%20kapi.
- Erjavec T. Telesna vadba po možganski kapi v bivalnem okolju. 2007 [cited 2019 Oct 23]. Available from: https://www.zdruzenjecvb.com/clanki/ pdf/11-telesna-vadba-klubi-doma.pdf.
